Zakaj glasba našega, slovenskega Slavka Osterca (1895-1941) ne zveni zgolj pomursko/prekmursko/prleško, pač pa kozmopolitsko?

Abstract

Opus slovenskega glasbenega modernista Slavka Osterca je obsežen. Šteje ok. 170 del in so v času in prostoru slogovno in s tehnično-kompozicijskimi sredstvi obarvani neobaročno, ekspresionistično in neoklasicistično. Čudno je, da se je skladatelj svoji rodni Prlekiji, s tem pa posredno tudi Pomurju in Prekmurju, poklonil z le tremi deli, obdelavami ljudskega gradiva: moški zbor (a cappella) Lepa Vida (rkp. 1933; tisk 1982) in dvema samospevoma: Dere sen jas mali bija (rkp. 1930; tisk 1963) in Ko bo Turek vmrja (rkp. 1931).