Slavia Centralis

Balkan Landscapes and Female Desire in Three Novellas by Women Writers from the Late 19th and Early 20th Centuries

2024-12-19T10:28:59+01:00

Članek obravnava reprezentacije ženske spolne želje v delih treh avtoric, ki se odvijajo na Balkanu. Izhaja iz teze, da je bil pojem Balkana v 19. stoletju šele v nastajanju, zato je nudil možnosti za projekcije različnih podob. Kot takšen je služil tudi kot ozadje za tri zgodbe, v katerih so avtorice (Mara Čop Lenger- Marlet, Milena Mrazović-Preindlsberger in Zofka Kveder) predstavile tri ženske like, ki prestopajo meje normativne ženskosti.

Altenbergove in Cankarjeve podobe krhkih žensk

2024-12-19T10:29:00+01:00

Peter Altenberg in Ivan Cankar sta v findesièclovskem ozračju Dunaja ubesedila različne variante femme fragile in femme enfant, ki so izraz literarnega esteticizma in tabuiziranja ženskosti ob koncu 19. stoletja. V prispevku so predstavljene podobe krhkih žensk v Altenbergovi zbirki Wie ich es sehe (1896) in Cankarjevih Vinjetah (1899). Cankar je femme fragile največkrat oblikoval v skladu z dekadentno estetiko bolehnosti in smrti, ob konstruktu ženske-otroka pa ob angelski podobi ubesedil tudi njeno nebrzdano erotično naravo. Altenberg je opise pravljično lepih, nespolnih krhkih žensk in idealnih predpubertetnih deklic združil s programom zdravega življenja v naravi, ne morejo pa zakriti moškega erotičnega pogleda in transfiguracije njegovih erotičnih fantazij.

Ženska pesniška govorica v obdobju slovenske moderne: subjekt, ideali in intima

2024-12-19T10:29:00+01:00

Uveljavljanje ženske literarne subjektivitete in predstavljanje intimnosti v obdobju moderne kaže na rahljanje ženskih vlog, ki jih je normirala patriarhalna, pretežno ruralna slovenska družba. Razprava obravnava pesnice, ki so se v liberalnem večkulturnem Trstu na začetku svoje literarne poti povezale okrog prve slovenske ženske revije. Z idealiziranimi predstavami o ljubezni in osebni svobodi so v poeziji načenjale ključna vprašanja ženske eksistence, ne le razporeditve ekonomske in politične moči, temveč predvsem zasebna: samozavedanje, (spodletele) erotične odnose, družino in materinstvo ter možnosti osebnostnega uresničevanja. Najambicioznejše so pozneje objavile samostojne zbirke, vendar so do danes ostale na obrobju kulturnega spomina, saj sta literarna zgodovina in kanon v funkciji potrjevanja identitete ‘malega’ naroda.

Femmes fatales v dramatiki cesarsko-kraljeve monarhije: od Wedekinda in Wyspiańskega do Robide in Cerkvenika

2024-12-19T10:29:01+01:00

Motiv žensk, ki s svojo zapeljivostjo usodno vplivajo na moške, ima v svetovni umetnosti že dolgo zgodovino, vendar so posebej razločno t. i. usodne ženske (femmes fatales) vstopile v umetnost fin de siècla na Dunaju. Paradigmatični so tako postali liki F. Wedekinda, A. Schnitzlerja ali O. Kokoschke in njihov vpliv se je širil do meja monarhije, kjer so jih na različne načine adaptirali. Medtem ko se je po preverbi literarnih del na Poljskem (S. Przybyszewski, S. Witkiewicz, S. Wyspiański) izkazalo, da so avtorji prevzeli veliko manj usodno in uničujočo različico usodne ženske, se je na Slovenskem (E. Gangl, A. Robida, A. Cerkvenik), nasprotno, razvila njena najbolj radikalna, usodna, celo satanska različica.

Ženski glas v Gradnikovi ljubezenski poeziji in v Le Livre pour toi Marguerite Burnat-Provins

2024-12-19T10:29:02+01:00

V več vložnicah z ženskim lirskim subjektom iz prvih treh zbirk Alojza Gradnika (Padajoče zvezde, Pot bolesti, De profundis) je izražena močna erotična želja ženske. Z žensko erotično senzualnostjo pa je bistveno opredeljeno tudi knjižno pesniško delo Le Livre pour toi iz leta 1907 francosko-švicarske avtorice Marguerite Burnat-Provins, ki ga je Gradnik prevedel in je z naslovom Knjiga za Tebe izšlo leta 1923. Neposrednega vpliva te francoske knjige na Gradnikove ljubezenske vložnice ni mogoče potrditi, zato je namen prispevka predvsem poglobiti dosedanjo literarnozgodovinsko primerjavo literarizacije ljubezni pri obeh avtorjih, in sicer z analizo koncepta ljubezni ter položajem ženske v ljubezenski zvezi.

Couples Modernes. The Literary Couple in Central European Modernist Movements

2024-12-19T10:29:02+01:00

Članek je posvečen specifičnemu fenomenu v srednjeevropskem modernizmu: paru, ki ga sestavljata t. i. nova ženska in dekadent. S poudarkom na gibanjih mlada Poljska (Młoda Polska), mlada Hrvaška (Mlada Hrvatska) in češka moderna (Česká moderna) avtorica predstavi tri primere literarnih parov: Stanisław Przybyszewski in Dagny Juel, Vladimir Jelovšek in Zofka Kveder ter Stanislav K. Neumann in Kamilla Neumannová. Pregled dokazuje, da je navezovanje na pripadnika literarnega gibanja za žensko predstavljalo način za dostop do boemskega miljeja in, kar je še pomembneje, do strani vodilnih revij in posledično do literarne zgodovine.

Defiance of Motherhood as an Inherited Tradition and Motherhood as Redemption in the Works by Božena Víková-Kunětická and Jelena Dimitrijević

2024-12-19T10:29:03+01:00

V prispevku predstavljam dvojni vidik materinstva v romanu Vzpoura (1901) češke avtorice Božene Víkove-Kuněticke (1862–1934) in romanu Nove (1912) srbske avtorice Jelene Dimitrijević (1862–1945). Čeprav sledita podobni pesniški usmeritvi, imata različne pristope pri upodabljanju istih tem. Medtem ko Jelena Dimitrijević situacije v turškem in ameriškem okolju prikazuje z ostrim očesom, osredotočeno predvsem na medosebne odnose in vedenje žensk ter njihovo vključevanje v družbo, je Božena Víková-Kunětická bolj zaskrbljena zaradi konkretnih težav, skozi katere prehajajo njene junakinje (npr. nezvestoba v zakonu, nosečnost izven zakona, odstopanje od tradicij in družbeno-kulturnih konvencij). Čeprav sta romana Vzpoura in Nove zelo različna v svoji umetniški in vsebinski strukturi, je njun skupni element motiv deklet, ki odrastejo na začetku 20. stoletja in se upirajo pričakovanju nadaljevanja tradicionalnih odnosov v družini. V obeh romanih je materinstvo doživljeno kot niz določenih in dovoljenih dejanj ter praks pričakovanega vedenja, ki jih ni dovoljeno kršiti, vendar se materinstvo lahko razume tudi v širšem smislu, saj se nanaša na funkcijo in vlogo žensk v patriarhalni družini in konzervativni družbi. V tem kontekstu sem poskušala identificirati primerjalno podobne in različne elemente, ki jih avtorici uporabljata za opis določenih težav (npr. odnos žensk do tradicije, njihova uporniška drža, njihovo izzivanje in vprašanje svobodne izbire). Obe avtorici prikazujeta junakinje, ki se upirajo materinstvu kot naloženi tradicionalni vlogi žensk v patriarhalni družbi, vendar prav tako enako prepoznata elemente odrešenja glavnih junakinj prav skozi rojstvo otrok v povezavi s predhodnim zavračanjem tradicije. Čeprav si ti dve stališči nasprotujeta, kažeta globlje arhetipske vidike funkcije ženskosti in samoizpolnitve junakinj.

Live, Lust, Love: Semantic Fields of Intimacy in Slovenian and Serbian Fin de Siècle Prose

2024-12-19T10:29:04+01:00

V članku s pomočjo vektorskih vložitev besed raziskujemo čustveno in telesno intimno v slovenski in srbski književnosti s konca 19. in začetka 20. stoletja. Ker je čustveno in telesno intimo težko enoznačno definirati, smo pri analizi upoštevali širok spekter medsebojnih odnosov, upodobljenih v književnosti fin de siècla. Z uporabo jezikovnega modela Word2Vec smo ustvarili osem semantičnih polj, ki so zajemala besede, ki se nanašajo tako na platonične kakor erotične odnose, pa tudi na nasilje, saj se je to v analiziranih literarnih delih izkazalo za tesno povezano s spolnostjo. S primerjalno analizo srbske in slovenske proze smo odkrili, da med korpusoma obstajajo opazne razlike. Poleg tega smo opazovali relacije med temi semantičnimi polji tudi ločeno v delih avtorjev in avtoric, kar je dalo dodaten uvid v dojemanje intimnosti v kontekstu spolne socializacije.

Valentin Vodnik, ilirski odi in politična cenzura

2024-12-24T11:23:19+01:00

Razprava obravnava prvi resen konflikt med slovensko poezijo in cesarsko oblastjo v zgodnjem 19. stoletju na primeru Valentina Vodnika in njegovih »ilirskih« od. Ilirija oživljena, objavljena v času francoske vladavine, je pesniku po restavraciji habsburške oblasti na Kranjskem zaradi obtožb o »frankofiliji« nakopala hude nevšečnosti. Po sklepu cesarja se je moral prisilno upokojiti, pesem pa je več desetletij ostala prepovedana. Članek prikaže dinamiko Vodnikovega odnosa do političnih oblasti in podrobneje pojasni, kako in zakaj je bil ravno ta pesnik deležen politične cenzure.

Kosovel in njegovi hibridni konstruktivistični dnevniki

2024-12-19T10:29:05+01:00

Razprava se posveča fenomenu dnevnikov Srečka Kosovela, ki jih sopostavlja ob dnevniške zapise njegovega sodobnika, ustanovitelja italijanskega futurizma F. T. Marinettija. Ugotavlja, da je v primerjavi z Marinettijevimi visoko političnimi in ekstrovertiranimi dnevniki o rojstvu fašizma Kosovelov dnevnik zelo intimen, konceptualen in liričen, hkrati pa tudi hibriden in singularen. Dnevniki Srečka Kosovela pripadajo specifični avantgardni in modernistični zvrsti dnevniških pisav, delujejo kot kronike introspekcije, a ob tem proizvajajo izjemno izvirno kombinacijo osebnega in kolektivnega spomina ter navdušijo z nenavadno mešanico literarnih taktik.

Образ генерала Хлудова в словенском переводе пьесы М. А. Булгакова «Бег»

2024-12-19T10:29:06+01:00

Razprava se osredotoča na analizo aluzij ter označenih in neoznačenih navedkov iz Razodetja in drugih biblijskih besedil, ki se navezujejo na podobo osrednjega junaka Bulgakovove drame Beg, belogardističnega generala Romana Hludova, v slovenskem prevodu Boruta Kraševca (2016), in sicer z vidika njihove doslednosti ter ohranjanja. Zgodovinska apokalipsa v drami predpostavlja razpad starega sveta, ki ga zaznamujejo izguba domovine, izguba lastne identitete, oskrunitev vseh starih idealov in izmaličenje človeške podobe. Intertekstualne figure, ki jih Bulgakov namenoma uporablja za vzpostavitev vzporednic s svetopisemsko prerokbo o koncu sveta, predstavljajo pomembno lastnost stilne raznolikosti besedila. Če bi jih prevajalec poskusil deloma ali v celoti opustiti, bi besedilu odvzel eno ključnih oznak zavestne avtorjeve ambivalentne projekcije. Zanima nas, ali so te figure v slovenskem prevodu ohranjene, kako se ohranjajo in katere prevajalske strategije je uporabil Kraševec.

Skladenjsko-pomenska analiza stavkov z uvajalnimi oziralnopoljubnostnimi vezniki

2024-12-19T10:29:07+01:00

Namen prispevka je prikazati skladenjska okolja in pomenske lastnosti stavkov, ki jih uvajajo oziralnopoljubnostni vezniki, ter jih umestiti v šir- ši kontekst medjezikovnih raziskav. Oziralnopoljubnostni vezniki izražajo poljubnost in prosto izbiro, zato uvajajo stavke, ki poimenujejo množico nanosnikov oz. pogojev, med katerimi je mogoče prosto izbirati. Odvisno od vezljivosti in družljivosti povedka matičnega stavka lahko oziralnopoljubnostni vezniki uvajajo vezljive ali družljive odvisnike. Hkrati lahko uvajajo tudi soredja, v katerih stavek z oziralnopoljubnostnim veznikom izraža odnos govorca do povedanega ali opravlja povezovalno vlogo na ravni stavkov ali večjih besedilnih enot.

Matične knjige s preloma 19. in 20. stoletja kot zrcalo jezikovne politike med Muro in Savo

2024-12-19T10:29:08+01:00

Analiza uveljavljanja slovenščine v matičnih knjigah v Lavantinski škofiji med letoma 1870 in 1919 kaže, da je bila nemščina zamenjana v 92,4 % župnij kot odločitev istega župnika ali ob njegovi menjavi. V 7,5 % župnij je nem- ščina ohranjena do leta 1918/1919 (nekatera mesta, jezikovni kontinuum ob meji). Posamezne dekanije so glede menjave jezika deloma izvajale jezikovno politiko, pri čemer dihotomija mesto vs. podeželje ni bila odločilna. Odločilno vlogo je imel posamezni župnik in njegova nacionalna angažiranost, ki ji je lahko nasprotovala lastna visoko razvita večjezičnost in jezikovno preklapljanje v vsakdanjiku. Ob tem nam raziskava omogoča tudi identificiranje vzporednic z uveljavljanjem slovenščine v šolstvu.

Jezikovna izoliranost slovenščine v izseljenskih skupnostih – primer slovenske skupnosti v Torontu

2024-12-19T10:29:08+01:00

Slovenska skupnost v Torontu obstaja od 50. let prejšnjega stoletja, ko so se člani skupnosti začeli združevati v slovenskih cerkvah (Župnija Marije Pomagaj, Župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo) in z društvenimi dejavnostmi ohranjati slovenski jezik, kakršnega so uporabljali ob odhodu iz matične domovine. V novem okolju so slovenščino v največji meri uporabljali v družinskem okolju in slovenski skupnosti. Posledično se jezik med njimi ni spreminjal, kot se je v domovini. Namen članka je predstaviti izoliranost slovenščine kot dediščinskega jezika. Pri vsakdanjem sporazumevanju med predstavniki prve (in tudi druge) generacije se ta kaže zlasti v rabi t. i. konzerviranega jezika, tj. zastarelih besed oz. besed, ki so danes v Sloveniji redkeje v rabi, in simbolični funkciji jezika, v katerem se ljudske pesmi in molitveni obrazci ohranjajo kot t. i. konzervirana tradicija.

Tretja Poletna šola slovenskega jezika kot drugega in tujega jezika Slovenščina na prvi pogled

2024-12-19T10:29:09+01:00

Poročilo