Analiza: časopis za kritično misel

Med pravili in svobodo

Jana Vrdoljak — Mon, 10 Feb 2025 11:55:43 +0100

Prispevek primerja Illichovo in Rawlsovo razumevanje vloge institucij pri oblikovanju pravične družbene ureditve in zagotavljanju posameznikove avtonomije. Rawls družbene institucije obravnava kot ključni temelj pravične in stabilne družbene strukture, medtem ko Illich opozarja na njihove omejitve, zlasti v zvezi z legitimnostjo ter politično, ideološko in gospodarsko nevtralnostjo. Po Illichovem mnenju institucije lahko ogrožajo posameznikovo svobodo, ko se iz sredstev za dosego ciljev spremenijo v cilje same po sebi. Kot alternativo predlaga družbo sožitja, ki zavrača tista orodja, torej tiste sisteme, tehnologije in institucije, ki bi se lahko izrodile v nadzor ali omejevanje svobode. Vendar pa tudi ta rešitev ni brez tveganj, saj lahko zapade v enake težave kot institucije, tako da prevzame določene oblike nadzora in omejevanja, značilne za tradicionalne skupnosti. Kljub tem omejitvam Illichova kritika opozarja na potrebo po reformi institucij, da bi te dejansko služile zaščiti posameznikove svobode in avtonomije.

Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih?

Maja Nemec — Mon, 10 Feb 2025 12:02:13 +0100

Članek obravnava, kako teorija pretvarjanja in artefaktična teorija fikcije delujeta v internem in eksternem govoru o fikciji in zakaj oba, fikcijski antirealizem in realizem, naletita na težave. Predstavljena je rešitev Amie Thomasson (2003b), ki ohranja obstoj fikcijskih likov kot abstraktnih artefaktov, a v intrafikcijski diskurz vseeno sprejme pretvarjanje, da razreši nejasnosti, ki nastanejo, ko uporabljamo fiktivna imena v različnih kontekstih. Izpostavljena je problematičnost de re pretvarjanja, ki zahteva pretvarjanje, da ima abstraktni objekt konkretne lastnosti. Če de re pretvarjanje zavrnemo in v govor o fikciji sprejmemo de dicto pretvarjanje, izgubimo uniformnost teorije in trdimo, da fiktivna imena v delu diskurza referirajo, v delu pa ne. Cilj članka je nakazati, da vpeljava pretvarjanja v realistično teorijo fikcije kljub temu, da zahteva dvojno rabo fiktivnih imen, bolje razloži naše razumevanje govora o fikciji kot antirealistične teorije.

Modalni katapulti in meje modalne logike

Danilo Šuster — Mon, 10 Feb 2025 12:09:09 +0100

Modalni »katapulti« so osnovne logične sheme sklepanj za modalne operatorje (»zaprtost« za logično posledico). Denimo, da propozicija p logično implicira, strogo implicira, modalno implicira ali materialno implicira …, propozicijo q. V skladu z ustreznim »katapultom« za modalni operator M velja prenos modalnosti: če Mp, potem tudi Mq. Modalni katapulti imajo pomembno vlogo pri logični analizi tradicionalnih filozofskih argumentov, kot sta fatalizem in inkompatibilizem. Tudi pri deontičnih paradoksih in v moralnih dilemah imajo katapulti osrednjo vlogo. Zagovarjam pristop, ki temelji na aktualizmu in protidejstvenem razmišljanju (Jackson, Goble): v razmišljanju o tem, ali bi moralo biti res, da p, upoštevamo, kaj bi bilo res, če p. Ta pristop dobro pojasni, kdaj prenos deontične nujnosti ne deluje in hkrati razloži njegovo uporabnost. Modalni katapulti so nepogrešljivi v logiki modalnosti, vendar tudi zarišejo meje tega pristopa.

Kaj lahko vemo

Nenad Smokrović — Mon, 10 Feb 2025 12:15:08 +0100

Članek, ki je motiviran na osnovi poglavja v Šusterjevi knjigi, obravnava vidik tako imenovanega Fitchevega argumenta (FA), ki predstavlja resen izziv za veri-fikacijsko teorijo. V nasprotju s Šusterjevim stališčem v celotnem prispevku za-sledujem stališče, da večina poskusov, ki nameravajo verifikacionizem ubraniti izpod primeža Fitchevega argumenta, vključno z Edgingtonovo teorijo, ne uspe. Kar zadeva poskuse omilitve posledic Fitchovega argumenta za verifikacionizem v okviru klasične logike (Eddington kot najpomembnejši predstavnik), se postav-ljam na stran njihovih kritikov (Williamson, Percival) in trdim, da jim njihova namera ni uspela. Kar zadeva poskuse blokiranja vpliva Fitchevega argumenta v okviru neklasičnih (intuicionističnih, relevantnih, dialetheističnih in tako naprej) logik, to počnejo z uvajanjem načel, ki razveljavljajo nekatera osnovna klasična pravila in principe, pri čemer običajno uvajajo trivialne svetove. V tem primeru je verifikacionistično načelo (kot tudi vsi sklepi, vključeni v Fitchev argument) prazno resnično, kar ni zadovoljivo. V vsakem primeru pa ni prepričljivih doka-zov, da bi bodisi klasični bodisi kateri koli od neklasičnih pristopov verifikacio-nistu lahko pomagal, da bi se rešil iz primeža FA.

O modalnostih z možnimi svetovi

Andrej Ule — Mon, 10 Feb 2025 12:20:20 +0100

Razpravljam o konceptu možnih svetov, kot se uporablja v modalni semantiki, o katerem govori tudi Danilo Šuster v svoji knjigi Modalni katapulti. Sprašujem se, kako razumeti možne svetove v govoru o neobstoječem, na primer v eksplicitno imaginarnih diskurzih. Menim, da lahko smiseln diskurz o relevantnih možnih svetovih vzpostavi le kontekst razprave, v katerem se pojavljajo modalne propozicije o virtualnih (nerealnih) entitetah ali virtualnih (nerealnih) stanjih stvari, ne pa apriorne sodbe o tem, kaj je v principu logično možno ali nemogoče. Pri tem se pojavlja več težav, npr. interpretacija relativnih izjav, ki se nanašajo tako na realne kot na virtualne entitete, še posebej interpretacija nekaterih protidejstvenikov o realnih in virtualnih entitetah. Zdi se, da se v določenih primerih ne moremo “znebiti” protidejstvenosti, npr. s semantično pretvorbo v navadne generične stavke o možnih svetovih določene vrste.

Dokazi višjega reda v znanosti

Martin Justin — Mon, 10 Feb 2025 12:24:57 +0100

Kljub prizadevanju po nasprotnem pogosto ravnamo iracionalno. V zadnjem času so nekateri epistemologi predlagali, da priznamo svoje napake in poskušali razviti skromno epistemologijo, ki bo v zakup vzela dejstva o naši iracionalnosti. Pomemben del takšne epistemologije predstavlja tudi opis vloge dokazil o naši iracionalnosti, t. i. dokazil višjega reda. Intuitivno se zdi, da bi morali pri tvorjenju prepričanj takšna dokazila upoštevati. Vendar pa se izkaže, da vključevanje dokazil višjega reda v teorijo racionalnosti ni lahka naloga. V tem prispevku najprej pregledam razpravo o dokazilih višjega reda, podrobno opišem problem dokazil višjega reda in predstavim glavne odgovore nanj. Nato predstavim dva nova primera dokazil višjega reda, vzeta iz znanosti. Trdim, da ta primera pod vprašaj postavljata stališča, ki zavračajo vlogo dokazov višjega reda. Ta stališča implicirajo, da so nekatere vsakdanje znanstvene prakse, kot sta vrednotenje dokazil v sistematičnih preglednih člankih ali celo izvajanje testov statistične značilnosti, iracionalne.

Cilji omejene epistemske racionalnosti

Nastja Tomat — Mon, 10 Feb 2025 12:29:47 +0100

Pojmovanja racionalnosti znotraj epistemologije se pogosto naslanjajo na idealizirane modele epistemskih agentov in okolja, v katerem ti delujejo. Omejena epistemska racionalnost je koncept, ki se takšnim idealizacijam poskuša izogniti in se pri postavljanju norm raziskovanja naslanja na empirične podatke o človeški kogniciji in epistemskem okolju. Izhaja iz Simonove omejene racionalnosti, Gigerenzerjeve ekološke racionalnosti in McKennove ne-idealne epistemologije ter deluje kot hibriden koncept, ki vsebuje tako normativne kot deskriptivne elemente in služi kot izhodišče za ponujanje epistemskih vodil, ki bodo pripomogle k izboljševanju naše epistemske situacije in doseganju epistemskih ciljev. Znotraj epistemologije zasledimo različne epistemske cilje, na primer oblikovanje resničnih prepričanj, upravičenje, znanje in razumevanje. V prispevku povzemam izbrane vidike razprave o epistemskih ciljih in vrednotah s poudarkom na veritističnem monizmu in prevprašujem, katere cilje bi morala zasledovati omejena epistemska racionalnost. Zaključujem, da lahko omejena epistemska racionalnost zasleduje različne vrste kognitivnega uspeha, ne zgolj resnice, vendar se omejuje na raziskovanje o tematikah, ki so za posameznika na nek način relevantne.

Spoznanje in konverzacija

Niko Šetar — Mon, 10 Feb 2025 12:34:15 +0100

V zadnjih letih je neformalna epistemologija dodobra osredotočena na teorijo spoznavnih vrlin in hib, ki izhaja iz Aristotelove etike vrlin, in se deli na dva ključna pristopa: reliabilizem in responsibilizem, ki nudita sorodne a nasprotujoče si poglede na naravo tovrstnih vrlin in hib. Delo Quassima Cassama je poglobilo splošno dojemanje hib v strokovni javnosti kot vedenj, ki onemogočajo dostop do znanja in se klasificirajo v kategorije glede na zvestobo. Teorija spoznavnih vrlin in hib je s seboj pripeljala tudi teorijo argumentacijskih vrlin, h kateri je najpomembneje prispeval Andrew Aberdein, ki analizira prenos znanja in prepričanja skozi argumentacijo. Argumentacijske hibe taista teorija opredeli kot lastnosti, ki vodijo v zmotno uporabo argumentacije in sprejem pomanjkljivih argumentov. Vendar pa Cohen opozarja, da vsi načini prenosa znanja, na primer enostavne inferenčne izjave ali učilniška konverzacija, niso nujno argumentativni. Ker je v teh primerih prenos znanja ali prepričanja vseeno lahko prisoten na neargumentacijski način, je smiselno poiskati argumentacijski-sorodno vrsto hibe, ki se utegne pojavljati v tovrstnem prenosu prepričanj. Možnost opredelitve takšnih hib najdemo v Griceovi teoriji implikatur, kjer pomanjkljive izjave sprožijo pragmatične implikacije, kar odpira prostor za raziskovanje manifestacije spoznavnih hib v jeziku v neargumentativnih kontekstih prenosa znanja ali prepričanja.